Pripovedka o vojaku in ribah zlatovčicah

Nekoč, ko je po Evropi vihrala prva svetovna vojna, se je jezerski obali približal mlad vojak. Bil je žalosten in osamljen, utrujen od številnih bojev in sovraštva med ljudmi. Nekega dne je tam zagledal deklice, oblečene v razcapana in siromašna oblačila, njihovi obrazi pa so jim žareli v nenavadnem siju. Njihova lepota je vojaka popolnoma prevzela in želel je vedeti, od kod so in kje živijo. Deklice so mu bile pripravljene razkriti svojo skrivnost, a le, če bo vsaki prinesel po en zlatnik.

Vojak je njihovi želji ustregel. Vzel je nekaj zlatnikov iz vojnega plena. Prinesel jim jih je. Vsaki je dal po en zlatnik. Potem so mu povedale: “Smo deklice sirote. Uboštvo nas je pahnilo na rob obupa. Svoj mir smo poiskale v vodah tega jezera. Zdaj živimo kot ribe, na dnu jezera. Neugledne smo zaradi svoje siromašnosti, naša barva je neopazna. Nihče nas ne spoštuje, nikomur ni mar za nas. Z zlatom, ki si nam ga prinesel, si bomo sešile nove obleke…«

A zlato deklic ni povsem zadovoljilo. Rekle so: »Zdaj si nam prinesel starega zlata, s katerim bomo postale bogatejše. Toda to zlato je ukradeno, ne pripada tebi. Zato boš kaznovan! Šel boš z nami v naše kraljestvo. Nekdo mora povrniti zlo s svojim trpljenjem.” Tako so deklice vojaka vzele in odnesle na dno jezera.

Ribe na dnu jezera zdaj niso bile več tako zelo žalostne. Dobile so nove obleke. Njihovi trebuščki so se zableščali v barvi starega zlata. Ljudje so jih opazili. Zaradi barve so jih poimenovali zlatovčice. Vojak pa je dolgo časa premišljeval o vsem, kar se je zgodilo. Spominjal se je doma, premišljeval je o vojnah in bojih med ljudmi, pa o žalostni osamljenosti in bolečini, ki jo vojne puščajo za seboj. Sklenil je, da bo ostal vojak, a se ne bo več boril za zlato. Zlato naj imajo ribe. On, človek, pa se bo boril za ljubezen. Ko je to sklenil, so ga ribe odnesle nazaj na površje vode. Vrnil se je domov, kjer še danes pripoveduje zgodbe o medsebojnem spoštovanju in ljubezni do človeka in narave.