Pripovedka o Čatežu in jezerski vili

Pol človek, pol kozel, ves kosmat in s svojim rogatim čelom – takšen je bil planinski škrat Čatež, ki je v nočeh prihajal na Komno in vdiral v ovčje staje. Ko je nekoč Čatež spet vdrl v stajo, ga je presenetil mlad pastir, ga podrl na tla in zgrabil. Ko je bil Čatež takole ugrabljen, je pastirja prosil: »Ne bom se več dotikal tvojih ovac, obljubim! Če me izpustiš, ti pripeljem jezersko vilo!« Pastirju je bila jezerska vila všeč, zato se je Čateža usmilil in ga izpustil.

Zjutraj ob prvi zori je Čatež priskakljal na breg Bohinjskega jezera in čakal, da so se nad jezerom začele dvigati meglice. Meglice so se kmalu spremenile v jezersko vilo in ko je vila stopila na breg, jo je Čatež zagrabil in nesel proti Komni.

Ko je imel Čatež jezersko vilo v svojem naročju, mu je postala vila tako všeč, da je ni več hotel spustiti iz svojega objema. Namesto k ribiču je vilo odnesel v svoj brlog. Pastirja je to še bolj močno razjezilo. Lovil je Čateža in nekega dne je vanj zalučal kamen, ki je za vselej pregnal Čateža z njegovih pašnikov in gozdov.

Jezersko vilo je ribič vzel k sebi domov. Zelo lepo je ravnal z njo, a vile, ki je hrepenela po svojem domu in ves čas neutolažljivo jokala, ni mogel z ničemer potolažiti. Tako se je odločil, da jo bo izpustil. Vila se je tega zelo razveselila, v zahvalo pa mu je v srce vsadila ljubezen do planinskega sveta.

Od takrat pastirji na Komni radostno vriskajo,  veseleč se rajske lepote planin, pečovja na Komni pa se še dandanes izogibajo, kajti tamkaj se skriva hudobni Čatež, ki je ovčji tat in kozel rogat.