Pripovedka o škratu Polesnjaku

V bohinjskih hribih uganja norčije škrat Polesnjak. To ime so mu Bohinjci nadeli zato, ker se rad skriva in pleza po lesu. Najraje sedi v kakšni temni, nepristopni goščavi, kjer se skriva pred ljudmi in gozdnimi zvermi. Drvarji ga le redko vidijo, kdor pa ga, zna povedati, da je to grbast škrat, ki ima na glavi rdečo čepico.

Neke noči se je bohinjski kmet vračal s planine Blato nazaj v dolino. Z gozdne poti je zašel v goščavo in tam zaslišal Polesnjaka, ki je takole govoril sam s seboj: »O, kako sam sem v teh goščavah. Skrinjo z zlatniki bi napolnil tistemu, ki bi mi pripeljal ženo.«

Kmetu so bili zlatniki všeč. Premišljeval je, katero dekle bi mu lahko odpeljal za ženo. Pa ni bilo nobene, ki bi bila pripravljena iti Polesnjaku za ženo. Tako je kmet vzel vrečo in jo napolnil s senom. Odnesel jo je Polesnjaku, govoreč, da je v vreči nevesta. Polesnjak mu je verjel in mu v zameno res napolnil skrinjo z zlatniki.

Toda gorje! Ko je Polesnjak ugotovil, da ga je kmet povlekel za nos, je ugrabil kmetovo hčerko ter jo zvlekel v svojo podzemno votlino. Kmet ga je rotil, naj mu vrne hčer. Polesnjak mu je obljubil vrnitev hčere, a je zanjo zahteval, naj mu najprej vrne vse zlatnike. Pa ne vse na enkrat, ampak enega po enega. Tako se je moral kmet pošteno truditi in mnogokrat prehoditi pot od doma do škratove votline in nazaj. Preden je vrnil zadnji zlatnik, je umrl. Jama škrata Polesnjaka se še danes imenuje Deklica.